Sandi
Peter
Rajko
Anja
Janez
Branko
Andrej
Nina
Tina
Miha
Milorad
FOTO: MIRAN JURŠIČ
Darovanje organov pomeni podariti življenje. To je najbolj plemenito dejanje. Ni besed, ki bi opisale, kaj mi presaditev pomeni. Brazgotina me opominja, da ni nič samoumevno in da je vsak dan vreden, da ga živim polno. Spomnim se, kako hudo je bilo z mano. Tega ne bom pozabil. A močna volja in želja po življenju delata čudeže. Sedaj dajem samemu sebi prednost in uresničujem svoje sanje.
36 let sem večkrat na dan prejemal injekcije insulina, štiri leta pa sem bil trikrat tedensko po pet ur na dializi. Zame so to bila leta ‘nesvobode’ in posledično vedno večjih psihičnih pritiskov na samega sebe in na moje bližnje in okolico. Kombinirana transplantacija (trebušne slinavke in ledvice) mi je prinesla dobesedno novo rojstvo. Življenje brez injekcij in vezanosti na dializni aparat in svobodno neomejeno gibanje, kjerkoli si želim. To je zame svoboda.
Brazgotina je moj ponos. Imam presajeno srce, nekdo mi je podaril srce. In to srce sedaj bije v mojem telesu. To so tako velike stvari, da se jim lahko le priklonim v znak hvaležnosti. In se poklonim svojemu darovalcu. Del njega živi v meni. Ljudje, odločite se in postanite darovalci.
Ko čakaš na presaditev, je nešteto neznank, strahu in vprašanj ter ena sama neskončna želja po življenju. Razmišljaš le o sebi, kako bo šlo, kaj te čaka ... Šele po opravljeni transplantaciji in rehabilitaciji pomisliš na tistega, čigar organ nosiš v sebi. In postaneš neskončno hvaležen. Ker se je nekdo v času svojega življenja odločil, da bo po smrti daroval svoje organe, ti zdaj živiš. Misel, da lahko nekomu po svoji smrti podariš novo rojstvo, je večja od življenja! Hvala vsem, ki ste se opredelili za darovalca in hvala vsem tistim, ki se še boste.
Ko po čudežnem klicu stopiš na transplantacijsko pot, ki ti je podarjena, darovana v najtežjih, večinoma tragičnih trenutkih nesebično od neznanih oseb, čutiš, da ti je z medicinskim znanjem, s treznimi glavami in mirnimi rokami izvedena operacija rešila življenje. Ob podpori svojih najbližjih in vseh tistih, ki jim je mar zame, lahko rečem samo HVALA.
Vsaka iskrica, delec, atom čudežnega mozaika, ki je potreben za tovrsten uspeh, nosi na naših brazgotinah življenjski pomen in ponosni smo na to.
Sem prejemnik dveh organov, ki mi pomenita ŽIVLJENJE, s ponosom stopam po sveži poti novih priložnosti in svojo lepo zgodbo z nasmehom na obrazu širim tudi med vas.
S transplantacijo se mi je odprl svet. Aktivno sem se vključil v športno dejavnost transplantiranih, se udeleževal svetovnih in evropskih športnih iger in se vključil v organizacijo domačih športnih aktivnosti dializnih in transplantiranih bolnikov.
Zahvaljujoč neznanemu darovalcu (in njegovim svojcem), zdravnikom specialistom (nefrologom in urologom) ter znanosti o transplantaciji mi je bilo omogočeno, da sem obiskal vseh 5 kontinentov. Nikoli ne bi videl toliko sveta, če ne bi zbolel!
Hvaležen sem za vsak dan, uro, minuto, sekundo, ki mi je namenjena v drugem polčasu. Meni in drugim transplantirancem je bilo dano, da igramo drugi polčas in če se bomo dobro borili, sledijo še podaljški! Vsak večer se zahvalim za to novo priložnost. Ljudje, ki se odločijo, da bodo postali darovalci, so ljudje z veliko začetnico. Vedo, da se lahko v trenutku vse spremeni, življenje ugasne in da lahko tudi po tem še vedno pomagajo ne le enemu, temveč več bolnim osebam.
Presaditev jeter je bila zame pot v novo življenje. Pred tem sem imela nešteto vprašanj, dvomov, strahov. Bala sem se, da sama ne bom zmogla sprejeti tujih jeter. A ti strahovi so izginili v hipu, ko sem po transplantaciji odprla oči in začutila, da živim, da spet živim oziroma da šele sedaj živim. Da, šele sedaj zares živim.
Podariti življenje, postati darovalec je brezpogojna ljubezen, ki ne pozna imen, a je močnejša od smrti. Del nekoga, ki ga ni več med nami, živi naprej v meni, njegova jetra so sedaj moja. In zaradi te osebe živim. Je lahko kaj še večje in močnejše od tega? Od življenja? Postani darovalec. Hvala.
Ko življenje ni več samo črna pika, ko se prestavi konec, ko se umirijo strahovi, ko telo ponovno dobi moč in vsakdan postane še bolj poln in celovit. Ko življenje zaokroži.
Po vsem tem intenzivnem času, ki se zgodi z odpovedjo življenjsko pomembnega organa in pravim upanjem, ki ga prinese zdravljenje s presaditvijo, občutiš globoko hvaležnost za odločitev nekoga, ki ti je posmrtno daroval organ, in do celotnega sistema in ljudi, ki ti svojim delom rešijo življenje.
Transplantacija je nova priložnost v življenju in neke vrste privilegij, s katerim postane podarjeno življenje boljše in kakovostnejše. Zato je opredelitev za darovanje organov po smrti prava odločitev, saj s tem dejanjem omogočimo nekomu novo življenje, zato vedno pravim POSTANI DAROVALEC in PODARI ŽIVLJENJE.
Spoznal sem, da je potrebno izkoristiti sleherni dan na najboljši možen način in zato sem nadvse hvaležen svojcem darovalca, ki so se kljub težki izgubi odločili za tako plemenito dejanje.
Zame je presaditev nova priložnost. Na novo sem se rodil. Ves čas zdravljenja sem poskušal ohraniti optimizem. Pokonci sta me držala smeh in moja družina. Seveda je bil prisoten tudi strah, da transplantacija ne bo opravljena pravočasno. A vse je bilo dobro. Moja brazgotina mi kaže, da sem vstal od mrtvih. Tako blizu smrti sem bil. Srce mi je delalo le še 15-odstotno. Sedaj po transplantaciji imam srce, ki bije in dela 115-odstotno. Moj vsakdan je sestavljen iz dolgih sprehodov, kolesarjenja, vsega tega, česar prej nisem mogel početi. Želim si, da bi se vse več ljudi odločalo za darovanje organov. Eno življenje, ki se je končalo, lahko reši veliko ljudi.
Redkokdaj se mi ponudi priložnost delati na projektu, ki bi mi prinesel toliko osebnega zadovoljstva, kolikor sem ga bil deležen pri ustvarjanju fotografij za razstavo 'Moja brazgotina, moje življenje'. Kot v življenju nasploh, smo tudi fotografi pri svojem delu najbolj zadovoljni takrat, ko nam uspe še posebej težko nalogo dobro opraviti. In fotografiranje s člani društva Transplant je bil kar precejšenj kreativni in tehničn izziv. Namreč, kako ustvariti akte, pri katerih gledalec razstave ne bo toliko pozoren na golo telo, temveč na brazgotino? Kako ljudi, ki še nikoli niso bili goli pred fotoaparatom in ki me niti ne poznajo, pripraviti, da se pred mojim objektivom slečejo? In nenazadnje, kako doseči, da bo tako vsaka posamezna fotografija kot tudi celotna serija delovala skladno in močno? Ja, trajalo je kar nekaj časa in kar precej idej se je znašlo v košu, preden se mi je posvetila ta, 'zmagovalna' varianta.
Fotografiranje v studiu je bilo precej naporno, saj na voljo ni bilo dosti časa, portretirancev pa kar nekaj. A bilo je tudi prijetno. Spoznal sem krasne ljudi, s katerimi sem še vedno prijatelj, in sodeloval sem pri plemenitem, zelo uspešnem projektu. Za nameček pa sem se tudi sam vpisal v register darovalcev. Same dobre reči. Upam, da jih prihodnost prinese še kaj.