V svojem 38. letu je doživel infarkt. Kot sam pravi, mu je eksplodiralo srce, ker ni več zmoglo službenega stresa. Sledilo je obdobje, ko ni več premagal stopnic do prvega nadstropja, ker je bil zaradi slabotnega srca tako šibek, toda v domačem Sarajevu zdravniki zanj niso našli rešitve in so mu svetovali, naj enostavno sprejme svoje zdravstveno stanje in čas, ki mu je še namenjen. Da naj bo srečen in hvaležen, da ni ob infarktu takšne moči takoj umrl. Tako rekoč slučajno je izvedel za možnost transplantacije srca v Sloveniji. Za svoje drugo rojstvo je moral zbrati več kot 90.000 evrov, pri čemer so mu pomagali kolegi novinarji iz Bosne in Hercegovine.

Svojo kariero je začel kot športni novinar na prvi bosanski javni radioteleviziji, leta 2002 pa se je kot urednik pridružil takrat novoustanovljeni radioteleviziji Federacije Bosne in Hercegovine. Bil je član in izvršni sekretar upravnega odbora sindikata javnega RTV-sistema BiH, ki je združeval več kot 1000 zaposlenih. Tisti čas opisuje kot zelo stresen, turbulenten, saj so obdobju recesije in prestrukturiranja RTV-sistema sledila odpuščanja, slabšanje delovnih pogojev in bojev, da bi se uprli nepravičnim odločitvam lastnikov. »Marca leta 2009 sem šel k zdravniku, ker me je neprijetno stiskalo v prsih, toda nisem naletel na posluh. Bil naj bi premlad in premalo naj bi se gibal. Napotili so me sicer na preiskave, a so me dvakrat prenaročili zaradi nedelujočih aparatur v bolnišnici in tako nisem dočakal tretjega termina, moje srce je prej eksplodiralo,« je dejal Fazlagić, ki je imel, kot mu je kasneje razložil dežurni kardiolog tiste noči, klasičen menedžerski infarkt in je pravi čudež, da je preživel. Devet od desetih žrtev te vrste infarkta namreč umre takoj. Za nameček je bil deležen še neoptimalne oskrbe zaradi omejitev in nerazvitosti zdravstvenega sistema. »Zdravili so me s klasičnimi metodami iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja in to je dodatno prispevalo k poslabšanju stanja mojega srca. Tri dni sem trpel bolečine, prejemal morfij, dokler se mi srce ni 'raztrgalo' in komaj še opravljalo svojo funkcijo. Ozdravitev ni bila mogoča.«

Osem let bolniškega staleža

Zelo hitro se je upehal, v pljučih se mu je nabirala voda, pogosto mu je bilo slabo in svoje življenje je moral omejiti na kar najmanj premikov. V bolnišnici v Sarajevu mu niso povedali, da bi bila njegova edina rešitev transplantacija, to je izvedel po naključju. Tudi vsadni kardioverter defiblirator (ICD), ki bi ga nujno potreboval, je bil pred dobrim desetletjem za bosansko zdravstvo noviteta, ki še ni prešla v rutinsko klinično prakso. ICD pa so že vstavljali bolnikom v Sloveniji. »Spomnil sem se na kolega iz Ljubljane, s katerim sva bila v osnovni šoli sošolca in soseda in ki je pred 20 leti v Slovenijo prišel zaradi posla in ostal. Poklical sem ga in prosil, če me lahko naroči na pregled, da bi se pozanimal o možnosti vstavitve ICD,« je razlagal Fazlagić, ki takrat še ni vedel, da ga v Sloveniji čaka transplantacija. Na vrsto je prišel oktobra 2012, ko ga je sprejel prof. dr. Igor Zupan in potrdil, da je ICD nekaj, kar bi mu morali vgraditi takoj po infarktu. Vprašal ga je tudi po mnenju o transplantaciji. »Malo sem vedel o tej obliki zdravljenja. Pravzaprav sem vedel le, da gre za zelo drag poseg, da v Nemčiji in v ZDA stane od 1,5 do 3 milijone dolarjev, kar je bilo zame absolutno nedosegljivo,« je dejal. Izvedel je, da v Sloveniji posegi niso tako vrtoglavo dragi in da so uspehi transplantacij zelo dobri, celo v svetovnem vrhu. Na vprašanje, koliko bi lahko s transplantiranim srcem živel, mu je prof. dr. Bojan Vrtovec dejal, da teoretično še enkrat toliko let, kot jih je nanizal do takrat. »To me je zelo razveselilo,« je bil optimističen Fazlagić.

Novinarska humanitarna akcija »Srce za Fazlu«

Zdravniki so ocenili, da je primeren kandidat za transplantacijo, dobil je predračun in v Bosni je sledila velika medijska humanitarna akcija »SRCE ZA FAZLU«, ki bi podprla zbiranje finančnih sredstev. Pripravili so videospote, v katerih je več kot 30 televizijskih voditeljev s štirih televizijskih postaj štiri mesece pozivalo k zbiranju finančnih sredstev za kolega v stiski. Tudi sam Fazlagić je na različne državne službe naslovil prošnjo za finančno pomoč, poslal jih je na več kot 100 naslovov, sestankoval je tudi z zdravstvenim ministrom. S skupnimi močmi jim je uspelo – zbrali so 92.000 evrov, kolikor je bila predvidena cena transplantacije srca in rehabilitacije v bolnišnici, in umestil se je na čakalni seznam. »Mislil sem, da bo šlo hitreje, a je do operacijske mize trajalo skoraj eno leto,« je pripovedoval. »V začetku januarja leta 2014 sem prišel v Slovenijo, bil sem nezavarovan in brez prihodkov. Če ne bi imel pomoči v Ljubljani živečih prijateljev iz Sarajeva in številnih drugih dobrih ljudi okoli sebe, med drugim moje Tanje, prijateljice in zdajšnje partnerice iz Ljubljane, ne vem, kako bi zmogel,« se je zahvaljeval sogovornik. 

Hurmašice ob odhodu

21. decembra 2014 mu je ob 21.40 zazvonil telefon in bil je klic iz centra za transplantacije. »Ravno, ko sem spekel pecivo hurmašice,« je smeje povedal Fazlagić, ki je v letu, ko je čakal na transplantacijo, skoraj vsak dan kuhal in pekel, ker česa drugega fizično ni zmogel več in ker mu je bilo, kot sam pravi, dolgčas, v kuhinji pa je ta čas najlažje skrajšal. Na srečo je bil čas na njegovi strani, ko je šlo zares. Operacija je potekala brez posebnosti, okreval je zelo hitro in občutil olajšanje takoj, ko se je zbudil iz anestezije. »Spomnil sem se neke deklice iz Mostarja, ki je pri svojih 14 letih opravila transplantacijo srca v Innsbrucku. Ona mi je dejala, da bodo vse težave, povezane s pešanjem srca, po posegu v hipu minile. In res je bilo tako. Lahko sem normalno zadihal, hitro sem si povrnil moči, počutil sem se odlično, preživel sem prijeten vstop v novo leto in po odpustu iz bolnišnice zakorakal v novo življenje,« je pripovedoval in se zahvalil vsemu osebju in »sotrpinom« transplantiranim za izjemno srčnost in podporo.

Biti del sinovega odraščanja

Da bi se lahko vrnil k staremu načinu življenja, življenju pred infarktom, je bila njegova največja želja. 1. novembra 2017 se je vrnil v službo, sicer z nekoliko prilagojenim delom, ki od njega terja manj naporov in stresa. Ukvarja se z rekreacijo, kolesari, planinari in obiskuje fitnes – vse zmerno in z užitkom, in kot sam pravi, čez dan kar pozabi, da nosi drugo srce. Nikoli pa ne pozabi na hvaležnost in se čuti pozvanega ali kar obvezanega, da govori o transplantacijah, da ozavešča druge, da širi pozitivno energijo in vero v nove začetke, ki spremlja darovanje organov. »Zahvaljujoč darovalcu in donorskemu sistemu sem doživel, da je moj sin zaključil osnovno šolo, nato srednjo šolo, imel sem priložnost spremljati njegovo maturo, bil sem zraven, ko je opravil vozniški izpit in se vpisal na fakulteto. Doživel sem celo to, da je fakulteto zaključil in se zaposlil. Ne samo da sem jaz srečen, ker sem vse to doživel, tudi moj otrok je dobil priložnost, da je bil njegov oče del njegovega odraščanja. Darovanje organov ni le pomoč eni osebi, gre za omogočanje normalnega življenja vsem njenim najbližjim. Gre za veliko širšo zgodbo, kot si večina ljudi misli,« je prisrčno pojasnil Adnan in dodal, da ni večjega darila, kot je darilo novega življenja, ki ga lahko nekomu omogočiš po svoji smrti.

Ljubljana kot drugi dom

Adnan Fazlagić se je po transplantaciji vrnil v Sarajevo, a se pogosto vrača v Ljubljano, kjer ima številne prijatelje in ljubezen. »Ljubljana je postala moj drugi dom. Ko me vprašajo, kje se počutim bolj doma, v Ljubljani ali v Sarajevu, se ne morem več odločiti,« je smeje dejal. Ko tole prebirate, praznuje sedmi rojstni dan z novim srcem in se zaveda svoje redke sreče. Ob tem vsem, ki živimo v Sloveniji, polaga na srce, naj bolj optimistično gledamo na državni zdravstveni sistem in zmanjšamo pritoževanje. »Jaz sem doživel oba sistema – bosanskega in slovenskega – in lahko zatrdim, da je razlika velika. Zdravstveni sistem v Sloveniji je zelo drugačen, neprimerljiv s tistim v BiH. Morda je ključna razlika to, da v Bosni sistema ni,« je bil kritičen sogovornik. »Izzivi nedvomno so, tako v Sloveniji kot v svetu, covid jih je še povečal. Idealen sistem že prej nikjer ni obstajal in vedno so možnosti za izboljšavo. Toda dejstvo je, da je slovenski sistem dober in da se slovenska medicina kosa z najboljšimi v Evropi. Na voljo so vse najnaprednejše metode in kar je zelo pomembno, vsak posameznik ima lahko enakovredne možnosti zdravljenja. Za to moramo biti hvaležni. Jaz sem zelo hvaležen.«