Z novim srcem sta najboljša prijatelja

Nosečnost je pri Tadeji Ravnik razkrila pljučno hipertenzijo, kmalu po rojstvu hčerke Maruše pa je sledila novica, da bo potrebovala presaditev srca. Čeprav je po naravi optimistika, priznava, da jo je obšel dvom, ali bo videla hčerko vstopiti v prvi razred in ali bo doživela njeno prvo zaljubljenost. Obe želji sta se ji 14 let kasneje uresničili.

Težave s srcem, ki so se kazale kot motnje srčnega ritma, je imela Tadeja Ravnik že v osnovni šoli. Ker so aritmije pri otrocih razmeroma pogoste in ne nekazujejo nujno zapletov, se z njeno zadihanostjo in upočasnjenostjo pri športnih aktivnostih stroka ni pretirano ukvarjala. Na fakulteti so težave postale očitnejše in bolj skrb zbujajoče. »Spomnim se, da sem se vzpenjala na Šmarno goro in da so me po poti navkreber prehitevali ljudje v zrelih letih. Bila sem zaripla, komaj sem lovila sapo. Ko pomislim na ta čas, so se pomembne spremembe verjetno začele takrat, a zares je moje stanje razkrila šele nosečnost,« je povedala Tadeja in navedla, da je poleg hitre zadihanosti beležila neredno bitje srca tudi po eno uro v kosu. Pregled pri kardiologu je razkril pljučno hipertenzijo, ki je dokaj pogosta med nosečnostjo in v večini primerov izzveni po porodu. Da bi se izognili nadaljnjim zapletom in obremenitvam srca, so sprožili porod. Rodila se je Maruša, njena največja sreča.

Iz porodnišnice na urgenco

Dan po prihodu iz porodnišnice je zaradi zelo visokega srčnega utripa, oteklih nog in oteženega dihanja novopečena mamica obiskala urgenco. Stanje je terjalo hospitalizacijo, a jo je s prošnjo za razumevanje pri zdravstvenemu osebju odklonila, ker jo je doma čakala in potrebovala dojenčica. »Zelo mi je bilo hudo, ker sem si zelo drugače predstavljala dneve po prihodu dojenčka. Bila sem vesela zdravega otroka, obenem pa prestrašena zase, polna vprašanj brez odgovorov … Kaos. Ta beseda dobro opiše tiste dni.«

Kot bi gledala film

Eno leto je Tadeja obiskovala pulmološko ambulanto s sumom na pljučno arterijsko hipertenzijo. To je redka bolezen, ki prizadene pljuča in srce. Zanimivo je, da ta oblika pljučne hipertenzije pogosto prizadene ravno mlade ženske po porodu. A pri Tadeji se je izkazalo, da glavni izziv tiči v srcu oziroma da je na delu redka oblika srčnega popuščanja, restriktivna kardiomiopatija. »Napotili so me h kardiologu v transplantacijsko ampulanto. Takrat nisem dojela, kaj to pomeni. Tolmačila sem si, da bo zdravnik takrat pač v tem prostoru, transplantacijski ambulanti, ni pa se mi posvetilo, da to obliko zdravljenja načrtujejo zame,« je pripovedovala Tadeja, ki ji je kardiologinja dr. Renata Okrajšek nato pojasnila, da bo njeno srce zaradi kroničnega popuščanja prej ali slej potrebovalo presaditev. »Naslednje, česar se spomnim, je to, da sem stala z izvidi pred kliničnim centrom in kasneje tavala po Ljubljani ter se spraševala, ali je vse skupaj sploh res. Kot bi gledala film,« je dejala. Prvotni šok je hitro pustila za seboj in spremenjene okoliščine sprejela kot del življenja. Pri tem ni šlo brez podpore družine, zlasti partnerja Mihe, ki ga z veliko hvaležnostjo izpostavlja kot najpomembnejšega akterja njene zgodbe o novem srcu. Ko je bilo najtežje, se je vanj, kot pravi, na novo zaljubila. »Nudil je podporo ne le meni, pač pa bil izjemen oče najini hčerki, ki je našel načine, da je brez dramatiziranja predelal tudi svoja težka čustva, bil naša skala. V pomoč vsem trem pa sta bili tudi moja in njegova družina, za kar sem jim neizmerno hvaležna.«

O optimističnih soborcih

Tadeja Ravnik, ki je predsednica Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije, je prav v tem društvu našla unikatno podporno skupino. Unikatno zato, ker je, kot pravi, zdravi bolnim ne morejo nuditi, saj so »prikrajšani« za izkušnjo bolezni. Nekatere vpoglede omogoči le osebno doživljanje. »Gre za izjemne ljudi, s katerimi smo stkali prijateljstva za vse življenje in si nudili 'psihoterapijo'. Ko sem nekomu svetovala, kako se spoprijeti z diagnozo, sem, ko sem besede izrekla na glas, včasih še sama sebe presenetila z odkritjem dobre rešitve,« se spominja Tadeja. Društvo za pljučno hipertenzijo Slovenije je del evropskega istoimenskega društva in srečanja članov v tujini, praviloma v Španiji, so bila po besedah sogovornice še ena pomembna točka oziroma vir njene energije za lažje soočanje z boleznijo. Srečanja so namreč potekala v znamenju veselja. »Čeprav smo se praviloma vsi vključeni soočali s hudo diagnozo, smo našli razloge za optimizem, v prvi vrsti za hvaležnost, da terapija za nas obstaja. Sploh v Sloveniji je za bolnike s pljučno hipertenzijo zelo dobro poskrbljeno, imamo strokovnjake, imamo terapevtske možnosti. Nič ni treba plačevati, niti doplačevati. Marsikje ni tako.«

O krizi in lastnem roku trajanja

Po odpustu in vrnitvi domov je Tadeja, takrat že prilagojena na bitje novega srca, pričakovala psihološko razbremenitev, olajšanje, a je zanjo šele takrat nastopila kriza, kot jo je imenovala. Vsak dan se je spraševala tri stvari, je povedala: »Prvič; kako bi bilo, če ne bi preživela. Vem, da bi za hčer odlično poskrbel moj partner Miha, njen oče, ki je odgovoren, skrben, čuteč, a skrbelo me, kako zelo bi hčer prizadela izguba, ko pa sem ji leta napovedovala, kaj vse bova počeli, ko se vrnem z novim srcem. Drugič; bala sem se, da se ne bi kaj zgodilo Mihi. Moj rok trajanja – če si lahko dovolim malo črnega humorja – je verjetno krajši, lahko pride do zapletov. Zato mora biti on živ in zdrav. In tretjič; ves čas me je prevevala misel, kako hudo mora biti družini mojega darovalca. Dobila sem podatek, da je ta oseba mlajša, in spraševala sem se, ali je bila tudi ona starš, ali se je opredelila sama ali je to zanjo storila družina ob smrti … Štela sem mesece. Za nas mesece sreče, za njih mesece po tragediji.« Večno nasmejana Tadeja je priznala, da ima njen optimizem luknje in da se vrti v krogu. Obiskala je specialistko klinične psihologije Bernardo Logar Zakrajšek iz Zavoda Slovenija-transplant, ki jo je s svojimi izkušnjami in znanjem znala pomiriti: »Gospa Bernarda je dejala, da so moje misli normalne. Da potrebujem le čas in veliko sprehodov v naravi, ki delujejo sproščujoče ter pomagajo razbistriti misli. To me je res pomirilo in počasi oddaljevalo od nenehne skrbi.«

Zahvalno pismo, poslano v Nemčijo

Po enem letu je napisala zahvalno pismo darovalčevi družini in ga oddala na Slovenija-transplant, ki poskrbi za dostavo tovrstnih dopisov med prejemniki in darovalčevimi svojci. V Tadejinem primeru je pismo odpotovalo v Nemčijo. »V njem sem napisala, da sva s srcem najboljša prijatelja, in obljubila, da bova živela čim bolj polno življenje. Ne vem, kako je družina sprejela moje pisanje. Ali jim je vsaj malce olajšalo stisko? Jim je bilo morda bolj hudo? Bodo kdaj odpisali? To se še vedno sprašujem, a verjetno preveč analiziram. Vsekakor je bilo pismo odposlano z dobrim namenom in danes sem pomirjena,« je dejala Tadeja.

100 ljudi za eno življenje

Strah z leti popušča, pravi Tadeja. Sploh hčer Marušo, ki jo je izkušnja zaznamovala, a tudi utrdila. »Vidim, kako me še vedno na skrivaj opazuje, ali sem v redu. Na srečo vse bolj poredko, ker spomin na največje strahove bledi. Nedolgo nazaj sva se prvič lahkotneje pogovarjali o moji transplantaciji, kar je pomemben korak. Hočem, da živi čim bolj razbremenjeno in da ne skrbi,« je dejala Tadeja in nanizala, da zdaj živijo aktivno, da potujejo in da skušajo nadoknaditi zamujeni čas, kolikor se le da. Ko spremljajo šport, zdaj Tadeja navija tudi za Nemčijo. Hodi v službo, kjer se ukvarja z marketingom, vodi društvo za pljučno hipertenzijo in občasno sodeluje z Zavodom Slovenija-transplant, ki ga občuduje. »Sploh se ne zavedamo, da je za reševanje enega človeka, ki potrebuje presaditev organa, 'v akciji' več kot 100 ljudi. Toliko truda, požrtovalnosti, angažiranosti, dobrega vodenja, koordinacije … Lahko smo srečni, da je slovenska mreža priključena organizaciji Euroransplant in da vse tako gladko teče tudi onkraj naših meja, da imajo bolniki zelo dobre možnosti preživetja in vrhunsko podporo v času okrevanja. To me vedno znova navduši in gane,« je dejala Tadeja in posebno zahvalo namenila še zaposlenim na Kliničnem oddelku za kardiologijo UKC Ljubljana. »Veliko hvaležnost čutim do te ekipe. Hvala vsem, od prvega do zadnjega, od strežnic, medicinskih sester, tehnikov, zdravnikov vse do prof. dr. Tomislava Klokočovnika, ki je skupaj z ekipo izvedel transplantacijo srca.«

Pod srečno zvezdo

Okrepljena z dramatično življenjsko lekcijo, ki te naredi ponižnega in hvaležnega, Tadeja Ravnik danes ne razmišlja (pre)več, česa ne zmore, pač pa, kaj vse lahko naredi. In se trudi ne skrbeti za stvari, na katere nima vpliva. »Mislim, da sem rojena pod srečno zvezdo,« nasmejano zaključi. »Morda ob tem kdo zastriže z ušesi, ker sem le zbolela in ker te takšna bolezen zaznamuje za zmeraj, a jaz res mislim, da je tako. Da sem iz danih okoliščin potegnila največ in da je bila sreča do zdaj vedno na moji strani.«

Zgodbo zapisala: Zdenka Melanšek