Kot dvanajstletna deklica sem z zanimanjem spremljala presaditev srca, ki jo je 1967. leta opravil dr. Christiaan Barnard. Zapisovala sem si podatke, izrezovala slike in članke, ki so bili objavljeni. Zame je bilo to nekaj neverjetnega, čudežnega.

Ta čudež se je čez 51 let ponovil v moji družini.

V ponedeljek, 9. 11. 2015, prejmem klic iz UKC Ljubljana, da imajo za Primoža prosto posteljo. Zadržujem dih, skoraj ne razumem, kaj mi govori ženski glas, zakaj mora moj sin Primož priti v UKC. Govorim z zdravnikom, ki mi razloži situacijo. Udari kot strela z jasnega, ker nismo bili obveščeni o izvidih. Ko mi omeni transplantacijo, onemim.

Kaj naj rečem Primožu ? Izbiram besede, da mora priti na pregled, ker so dobili izvide MR srca.

Čakamo na hodniku v 5. nadstropju v UKC. Pride zdravnik in vse razloži Primožu, ki vest mirno sprejme. Oh, Primož moj, ali si sploh razumel, kaj ti govori? Sprejmejo ga na oddelek in po dodatnih pregledih se odločijo za implantacijo ICD. Spoznal je bolnike s podobnimi težavami in tudi take, ki so že imeli transplantirano srce. Pridobil je mnogo informacij in kasneje tudi sam prebiral članke.

Veliko smo se pogovarjali o transplantaciji, vendar v moji glavi je en velik vprašaj, dilema, morda nekoč, ampak najbrž ne.

Junija 2018 pride do poslabšanja, zopet je sprejet v UKC in 5. 6. 2018 predstavljen transplantacijskemu konziliju, kjer se odločijo, da ga uvrstijo na elektivno listo za presaditev srca. Primož se brez pomisleka odloči, ker si želi bolj kvalitetnega življenja. Ko mi to sporoči po telefonu, se moje misli ustavijo, žalost, zaskrbljenost, nemoč se naseli v moje telo.

Sledi protokol pregledov, ki prižgejo zeleno luč, da je ob vseh drugih boleznih sposoben za transplantacijo.

Sledi protokol pregledov, ki prižgejo zeleno luč, da je ob vseh drugih boleznih sposoben za transplantacijo.

V moji glavi ta informacija še nima realnega mesta.

V petek, 15. 6. 2018, pride domov. Vesel in dobre volje, njegova energija polni tudi moje baterije.

V nedeljo, 17. 6. 2018, klic iz UKC. Ko mi Primož pove informacijo, se najprej malo pošali, nato pa kratka pavza in malo drugačen glas: »Pravijo, da imajo nekaj zame in me bodo poklicali ob 18. uri.« Moje telo preplavi vročina, tresenje mlahavost.

Sedimo v tišini in čakamo klic. Zazvoni. Primož stisne ustnice, posluša in reče: »Prav, pridem!« Primoža fotografiram.  

V tišini se peljemo v Ljubljano, mož osredotočen na vožnjo, jaz gledam oblake, ki predstavljajo različne podobe, v ogledalu senčnika opazujem Primoža na zadnjem sedežu, ki je umirjen in piše sporočila.

Zopet smo v 5. nadstropju, kjer ga pričakajo nasmejane sestre in takoj se prične proces jemanja krvi. Pride zdravnik, ki spodbudno pozdravi Primoža in mu pove, da imajo dovolj časa, ker srce pride ob 23.30. Zadržujem solze, skušam biti močna ob njem, vendar se zlomim, zdravnik me objame in reče, da ga bom imela čez en mesec doma in bom na vse pozabila. Oh, ljubi človek, kako naj kaj takega pozabim?

Poslovimo se.

Prideva domov, v prsih čutim bolečino, moram ven, sama odidem na pokopališče, kjer na grobu svojih in moževih staršev prižgem svečke, zmolim in prosim, da čuvajo Primoža kot angeli varuhi.

Doma ležem v Primoževo posteljo, nadenem si njegovo verižico, stisnem k sebi njegovo pižamo, da ga vonjam, čutim in sem povezana z njim. Spanca ni, porajajo se različne misli, ali me bo imel še naprej tako rad, ali bo tako srčen in prijazen … Oh, sem neumna, vsa čustva imajo sedež v možganih, s srcem jih le simbolično povežemo.

Komaj čakam jutro, da bom poklicala. Končno dobim zvezo, zadržujem dih, komaj povem, za koga kličem, vendar me razumejo. Dobim informacijo, da je vse potekalo brez zapletov in sedaj še spi, pokličem lahko zopet jutri. Obvestim starejšega sina in ostale sorodnike. Ne morem čakati naslednjega jutra in pokličem zvečer, prijazno osebje razume stiske in dobim informacijo, da se je zbudil, zadihal in spregovoril nekaj besed in naslednji dan ga lahko vidim. Srečna, vesela novico sporočim prijateljem in znancem s prošnjo, da mu pošljejo dobro energijo za okrevanje.

Naslednji dan ga obiščeva, v meni gori velika vznemirjenost, ko zagledam njegove begave očke med množico cevk in aparatov, preplavi me občutek sreče in najraje bi zakričala: » Uspelo ti je, moj heroj!«

Vsak dan je bolje in po štirinajstih dneh gre domov. Dobimo dobre informacije, tako da imamo občutek varnosti. Ob vstopu v njegovo sobo ga fotografiram, sedaj je nasmeh drugačen. Tri fotografije so v skupnem okvirju in srca, ki nas spominjajo na različne trenutke in občutke, ki so se mi včasih zdeli kot film.

Veseli se podamo na prvi sprehod in ga vsak dan podaljšamo. Nekega dne pa me preseneti s fotografijo cerkvice sv. Rozalije na bližnjem hribu. Bila sva dogovorjena, da bova šla skupaj, ampak Primož mi to pove s takim ponosom in srečo, da ostanem brez besed. Včasih sem upočasnila korak, da se je spočil, sedaj pa z nasmehom on čaka mene.

Vsakega 18. v mesecu smo proslavili, se fotografirali z majčko srca in datumom 18. 6. 2018, ki mu jo je podaril brat. Ob 1. obletnici smo praznovali s torto v obliki srca in podarila sem mu dnevnik, ki sem ga pisala ves čas bivanja v UKC, zapisala sem vse informacije in moja občutenja in vse želje prijateljev. Proslavimo vsako leto in vsak dan se zavedam te sreče, zato sem neskončno hvaležna vsemu osebju, ki mu je stalo ob strani in ga spremlja še naprej.

Oddala sem anonimno zahvalo svojcem darovalke na Transplant Slovenija. Ob zavedanju, kako pomembno je darovanje organov, sem v šoli, kjer sem bila zaposlena, z RK Šentjur organizirala kratko predstavitev in podpis izjave o darovanju organov. Precej ljudi je podpisalo izjavo, ker so spoznali, da organi v nebesih nikomur ne služijo, na Zemlji pa rešijo mnogo življenj.

Zgodbo zapisala: Majda Šporn