Moja transplantacija – stara Nina v novi Nini

Sedim na bolniški postelji. V ozadju prijetni toni pomirjajoče glasbe. Skozi okno se prerivajo sončni žarki, ptice lovijo mestni zrak. Lepo je. To, kar je. Kar imenujemo »trenutek«. Ko se ne sprašuješ ničesar, ko ne planiraš za vse mogoče dneve, tedne naprej, ko ne odgovarjaš na stresna vprašanja vsakdana. Ko preprosto si. Tu in zdaj.

Kmalu bo dva tedna od transplantacije jeter. Uau, ne morem verjeti, da se je zgodilo. Pa se je. Bil je turoben petek zvečer, ko se oglasi mobitel. Pogledam nanj in številka, ki je nimam v imeniku, mi bode v oči. »Je to to?« vprašam svoj glas. Srce mi preveč razbija in roke se tresejo. Dvignem in na drugi strani možat glas: »Ste vi gospa Zoja Anin? Kličem iz kliničnega centra, sem kirurg … Psssssssssssssssssssssssttttttt … vihar misli v meni, ničesar več ne slišim in ne razumem. V ozadju njegove  besede in moj ples razbijajočega srca. »Kako se počutite?«

»Kaj?« se zdrznem pri sebi, »dobro sem, v šoku, prihajam, hvala.«

Za hip pomislim, kako butasto zveni odgovor »dobro sem«, ko sem pa tako nabita s čustvi, da je beseda dobro krepka laž in zaušnica sama sebi. Pogledam mamo, ki ploska in vzklika od navdušenja, da imajo jetra zame. V meni pa nekaj minut strašanski orkan vseh mogočih misli in poplava čustev. Kot da bi mi nekdo vbrizgal pospeševalec čustev, naredil nekakšno limonado strahu, zmede, žalosti, jeze, dvoma, pričakovanja, nemoči. Si predstavljate, da popijete to afektivno pijačo? Učinek delovanja pred zadnjim požirkom. Potrebovala sem tistih nekaj minut, da sem spustila vse, kar se mi je čustveno prebudilo ob klicu, ven, da se je slišalo hlipanje dekleta, ki se še nikoli ni počutilo tako nemočno, tako samo, samcato v vsem, kar je v tistih minutah dosegalo njene misli. Navlaka vseh mogočih misli me je z vsako tisočinko sekunde manjšala. Bilo me je preprosto strah. Hkrati sem vedela, da gre čisto zares. Da poti nazaj ni, saj veste, kako radi se ljudje obračamo nazaj in rinemo z možgani v preteklost, kjer ne najdemo ničesar za sedanjost. Le potrditev razočaranja. Ne, ničesar nisem razumela (treba je bilo poklicati nazaj, kajti ob prvem klicu so me možgani dali na off, čustva pa na on.)

Uro pozneje sedim v avtu, udobno nameščena na zadnjem sedežu s solzami v očeh. Vsake toliko odgovorim na kako mamino vprašanje. Se previdno odkašljam, da bi zakrila sledi cmoka v grlu. Pa vendar mi ne uspeva. Pot je prijetna. Noč je zelo jasna in za hip pomislim, kako bi se prilegel izlet v neznano. Tokrat pač imamo samo izlet do kliničnega centra. »No, začetek je,« si rečem in kotički ustnic se zavijejo v rahel, skoraj neviden nasmeh. Pri sebi nemo razmišljam, da bom kmalu v bolnišnici, kjer se bo vse začelo. Igram se z mislijo, da je danes natanko eno leto, odkar so me vpisali na seznam (in sem postala kandidatka za transplantacijo jeter). Na tem seznamu sem pristala 4. 7. 2013 in danes zvečer, 4. 7. 2014, so dobili ustrezna jetra zame. Mimogrede, rojena sem 7. 4. Ta igra številk me kar nasmeje. Tako skrivnostno vse zveni.

Neštetokrat sem si poskušala predstavljati, kako se bom počutila, kaj bom najprej naredila, ko me pokličejo iz kliničnega centra. Ni mogoča nobena vnaprejšnja predstava, ker ko se to dejansko zgodi, se svet za nekaj minut ustavi. Vsaj zame se je.

In smo prispeli. Najprej na urgenco, kjer je osebje opravilo sprejem in potem sem za nekaj uric zaspala v sobi na oddelku. Preden sem zaprla oči, sem v mislih opravila pogovor z Bogom. Zahvalila sem se mu za vse dobro, za življenje, ki sem ga živela do sedaj. Kar se bo dogajalo v operacijski sobi, je v Njegovih rokah in rokah kirurgov, zdravstvenega osebja. Mirno sem zaspala. Morda zato, ker ko sem na hitro pogledala svoje življenje, sem začutila, da je bilo in je vredno živeti. In do sedaj sem živela polno, ničesar ne bi spremenila. Vsaka izkušnja je bila kot darilo meni in moji osebnosti. Sleherni padec je pomenil učenje potrpežljivosti vstajanja in korakanja naprej. In napaka ostane napaka le, če se iz nje ničesar ne naučimo.

Dopoldne sem bila pripravljena na odhod v operacijsko sobo, kjer se je vse začelo …

Po nekaj dnevih, ko sem počasi prihajala k sebi, kajti vmes sem staknila še pljučnico in moje bivanje v CIT se je podaljšalo, sem pristala na oddelku. Prvi koraki so bili tako zahtevni, da jih nisem zmogla sama. Ob pomoči zdravstvenega osebja sem vsak dan napredovala in moji koraki so postajali vse bolj samozavestni. Res pa je, da je vsak začetek težek in potrebujemo čas, da osvojimo lekcije življenja. Prvi koraki zmeraj zahtevajo veliko napora in še več volje.

Od tega življenjsko pomembnega dogodka je minilo že kar šest let. Spomini so še kako živi. In rišejo nasmeh. Verjetno sem ena od redkih, ki je imela čas videti svoja nova jetra v operacijski sobi.

Udobno nameščena v naslonjaču se razgledam po sobi. Prižgane svečke na modri mizici oddajajo nevidno mirnost. Šopek marjetic se lesketa v svoji nežnosti in preprostosti. Spoznam in začutim, kako lepo mi gre. Kako krasno je življenje. Tako čudovito je gledati izvide, brati črko za črko, številko za številko in se veseliti. Po vseh teh letih, po več kot dveh desetletjih imam izvide v mejah normale. To so sanje, sladke sanje, bi rekla. A to je hkrati tudi resnica, globoka resnica, ki govori o Življenju. Pogledam se v ogledalu. Rane na trebuhu, ki govorijo o rezu, o posegu. O transplantaciji. O največjem darilu. O življenju samem. Ponosna sem na te rane. Na brazgotine, ki bodo ostale. Ponosna. Življenje je čudovita igra vseh mogočih mislih in čutenj. Je ples v intenzivni glasbi solza in smeha. Vse to je. Divje in hkrati tako umirjeno. In res sem tako ponosna nase. Da živim. Spomnim se, da je bila transplantacija nekaj nepojmljivega zame. Nekaj, česar ne moreš sprejeti. Tuje. Smešno, temu se zdaj samo smejim.

Skozi vsakdan stopicam nalahno, naj bo vsak korak trden in pot jasna. No, ni treba, da je jasna. Včasih so meglice, megle dobrodošle. Le tako lahko izostrimo svoj pogled in se potrudimo na poti. Potrudimo. Da. Zmoremo. Vsi. Vsaj mislim tako. Nekje tiho v sebi verjamem, da zmoremo. Verjamem, da zmorem. Sedaj čisto vsakdanje preživljam dneve. Le nekaj je tako drugače. Ves čas se v sebi zavedam, da sem prejela dragoceno darilo. Nova jetra in s tem možnost, da uresničim svoje sanje, da zaživim na novo v stari Nini, da pustim svet za sabo nekoč malce drugačen, malce boljši.

Življenje. In jaz ga imam čast živeti. Kako bi bil svet drugačen, če bi se ljudje tega zavedali, mar ne? Če bi to zares občutili.

Samo želeti si je treba. Želeti močno. Potem zagotovo zmagaš. In nekje, nepričakovano dobiš tisto, kar je kot želja globoko in žareče tlelo v tebi.