»Vi pijete, a ne? Redno pijete alkohol?« so bile besede zdravnika na medicini dela. »Kje pa, seveda ne pijem, saj sem vendar poklicni voznik avtobusa!«

Ni se pustil prepričati, ves čas je trdil, da sem alkoholik. Šele po nekaj opravljenih testih je priznal, da mora biti z mojim zdravjem nekaj precej narobe. Pisalo se je leto 2006, ko se je pričel iztekati moj prvi polčas, ker na to gledam kot na nogometno tekmo.

Zdaj se vsemu že lahko smejem, a enostavno vsekakor ni bilo.

Sprejet sem bil na interni oddelek murskosoboške bolnišnice. Dnevi in ure preiskav, nekatere težje, druge lažje, so pokazali, da alkohol le ni bil krivec za slabe teste. Po slabem mesecu so me zdravniki na hodniku postavili pred dejstvo, da je po vsej verjetnosti rak na jetrih in naj se pripravim na najhujše. Star sem bil 32 let, hčerka stara 11 let, bil sem poln življenja in načrtov za prihodnost. To ne more biti res! Toliko stvari me še čaka, med drugim moram odplačati še kredit.

Neka višja sila pa mi je ves čas prigovarjala, da vendar še ni konec.

Na srečo je bil ravno takrat na specializaciji (gastroenterologija) v UKC Ljubljana murskosoboški zdravnik dr. Majc, ki ga je moj primer zanimal, saj sem bil premlad za vse simptome. Ni se mogel sprijazniti z mojo boleznijo in nikoli ne bom pozabil, kako sva nekega večera sedela v njegovi pisarni za računalnikom in debatirala o gradivih, povezanih z boleznimi jeter. Počutil sem se kot študent prvega letnika medicine. No, diplomiral še nisem.

Z gotovostjo lahko trdim, da brez njega ne bi bil sprejet (vsaj ne takrat) na Japljevo – hotel s 6 zvezdicami. Sprejel me je dr. Gruden, ki pa izvidom iz Murske Sobote ni dajal velike teže. In vse ponovno in še več. Preiskave, preiskave in še več preiskav. Vse skupaj tri mesece. Na oddelek sem prišel s 76 kilogrami, odšel sem z 58 kilogrami. Diagnoza: primarni sklerozantni holangitis. Edina rešitev pri bolezni je presaditev organa. Še njegov nasvet – nič takega, ste še mladi, boste hitro okrevali. V meni pa cel kup vprašanj, dvomov, strahu – kako, zakaj, kdaj …?

Dve leti kasneje sem bil sprejet pri dr. Hafnerju in prvič na konziliju predlagan za presaditev. V vseh letih, ki so bila in sledila, so bili moji izvidi precej različni, včasih slabi, včasih povprečni, vmes tudi precej dobri. Ti zadnji so mi dajali energijo za naprej in nekakšno potuho, da mi mogoče ne bo treba iti na presaditev. Saj sem čisto v redu!

Pa nisem bil. Daleč od tega. Tega se zavedam zdaj. Ves čas sem bil aktiven športnik, kar naenkrat pa nisem mogel odigrati cele nogometne tekme, ni bilo moči, energije. Začel sem zatekati, predvsem v noge, in bil sem nenavadne barve. Niti ne rumen, ampak pepelnat!

Ko te nekdo sooči s takšnimi dejstvi in si dobesedno prepuščen samemu sebi, ti enostavno ne ostane drugega, kot da preizkusiš vse, kar obstaja na tem ljubem svetu: alternativo, vraže, molitve … Nekako sem se »prešvercal« skoraj deset let, potem pa ni več šlo naprej. Ves ta čas sem iskal informacije in ljudi, ki so to preživeli. Občutek sem imel, da je to res tabu tema in nikogar nisem spoznal z enakimi težavami. Priti do informacij je bilo, kot da bi v Sloveniji iskal nafto.

Nikakor pa ni obupala moja žena, ki ji gredo vse zasluge, da sem se sploh odločil za tako velik korak. Ves čas je iskala informacije in je naletela na dogodek zavoda Slovenija- transplant v Cankarjevem domu, kjer sem prvič srečal žensko, ki živi življenje z novimi jetri. Tri mesece po operaciji je pripovedovala, kako telovadi in se ukvarja s športom. Bil sem šokiran, hkrati pa sem čutil olajšanje. Pa se res da živeti z drugim organom!

Odločil sem se in 10. 11. 2017 sem bil sprejet na priprave na presaditev v UKC. Ni bilo enostavno. 3. decembra sem bil uvrščen na seznam. Čakanje se je pričelo. Prava psihična borba, na katero ne moreš biti pripravljen niti v sanjah. Ne ti in ne bližnji.

Prvi sprejem: 27. 8. 2018 ob 01.41, soba 35 in ne soba 102. Poslovil sem se od vseh. Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Od brata, ki je čustveno popustil kot mali otrok, ko mu vzameš igračo, do žene, ki je ves čas pomagala, da sem se sploh odločil za ta korak, in ni kazala ali pa je tako dobro skrivala ta čustva – zdaj pa je bilo preveč tudi zanjo. Jih bom še videl? Mlajša hčerka je stara dve leti in pol … Tisto noč se je zavrtelo vseh mojih 44 let. Proti jutru pa spet šok – organ ni ustrezen, lahko odidem domov. Ne se hecat! Ok, grem domov. Morda naslednjič bo.

Drugi sprejem: 9. 10. 2018 ob 02.49 (mimogrede: ženin rojstni dan; namesto voščila in darila, kot je to normalno, sem jo ob polnoči zbudil, da greva v UKC), isti postopek, zaradi neustreznosti organa transplantacija ni bila izvedena.

Tretji klic: konec oktobra zaradi mojega prehlada po telefonskem posvetu z zdravnikom nisem bil sprejet.

Četrti klic: 23. 1. 2019 ob 11.11 vse enako. Zdaj mi je bilo že rutinsko. Organ neustrezen.

Peti klic: 21. 2. 2019 ob 00.28, mogoče pa zdaj bo. Pravzaprav sem bil prepričan, da je to to. Mimogrede, vedno sem se sam peljal v UKC. Po poti sem še ženi naročal, kaj mora vse postoriti v moji odsotnosti …

TO JE TO – SPET SEM TU!

Začel se je: Drugi polčas

27. 5. 2019 sem prišel na prvi pregled po operaciji. Počutil sem se dobro, izvidi so bili v redu, počasi sem se spravljal nazaj v pravo smer, smer, ki je prej nisem poznal. Mimogrede, za veliki petek – strogi post – sem si prvič po 13 letih naročil ocvrte lignje; uh, kakšen dober občutek.

Spet sem se začel aktivno gibati, skoraj vsak dan prekolesarim tudi do 80 km. Začel sem novo službo. Z ženo sva se včlanila v društvo Transplant, kjer sem trenutno podpredsednik. Predvsem z namenom ozaveščanja »normalnih« ljudi, zakaj in kako postati darovalec, o našem društvu, o naših druženjih … Lahko pomagamo družbi in družba pomaga nam. Poudarek je na vzajemni pomoči.

Vesel sem vsakega dneva, pa naj bo kakršen koli z vremenskega vidika, zame vedno sije sonce.

Na koncu bi rad povedal še to, da sem vsem, od prvega zdravnika, medicinskega osebja do osebja, ki ni v belih ali modrih oblačilih, ZELO HVALEŽEN za ves trud, ki so ga vložili vame. Ni denarja na tem svetu, ki bi poplačal dobroto človeka.

HVALA VAM!

P. S. Mimogrede, dobite me lahko kadarkoli😊.